Moj otrok se preveč jezi, upira, joče … kaj naj storim?

Ko se nam uspe pomiriti, se hitro vržemo na analizo in popravo otrokovih čustev, njegovega »neprimernega odziva« ─ torej njega samega.
Znana britanska psihoterapevtka Philippa Perry pa je prepričana, da bi se morali najprej vprašati: »Zakaj me otrokovo obnašanje tako vznemirja? Zakaj imam težave s sprejemanjem otrokove jeze in žalosti? Zakaj sem v redu samo takrat, ko je otrok srečen in vesel?« 
 

Ko nas otrokovo ravnanje razjezi

Kadar nas ob otrokovih izbruhih močnih čustev obide jeza (ali zamera, žalost, zavist, panika, strah in podobna močna čustva), lahko to vzamemo kot opozorilo. Ne kot opozorilo, da je otrok naredil kaj narobe, ampak da nekaj zelo vznemirja nas. Vzemimo primer, ko otrok joka, ker noče v vrtec. Ali pa je jezen, ker hoče ostati na igrišču, nam pa se mudi domov kuhat in pospravljat. 

Kaj starši v takšnih situacijah pravzaprav pričakujemo od otroka? Da bo štiriletnik rekel: »Seveda, ati, razumem, da je treba v vrtec, ti moraš zaslužiti denar, jaz pa še ne morem biti sam doma.« Da nas bo šestletnik pomiril: »Seveda lahko prekinem igro kadarkoli želiš, mami. Vem in cenim to, da moraš doma še skuhati in zlikati perilo. Greva čim prej domov, da boš imela še kaj časa zase.« Verjetno ne. Zakaj nas potem tako vznemiri, ko se nam otroci odločno uprejo in pokažejo svojo voljo? 

Perryjeva v svoji novi uspešnici Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši, zapiše, da bi morali odgovore na ta vprašanja najprej iskati pri sebi. »Preden sploh začnemo obravnavati otrokovo vedenje, je koristno – celo bistveno –, da si ogledamo njegove najpomembnejše vzornike. Eden od njih smo mi.«

Čigava je v resnici jeza – otrokova ali naša?

Zelo pogosto gre za precej preprost, a globoko zakoreninjen vzorec, ki se lahko v naši družini »vleče« že več generacij. Ko se starši na otrokovo ravnanje odzovemo z jezo, žalostjo ali katerim drugim (pre)močnim čustvom, je to preprosto zato, ker smo se naučili tako braniti pred občutki, ki so nas navdajali v njegovih letih.

Če so nas kot otroka večinoma spoštovali kot cenjenega posameznika, nam posvečali dovolj pozornosti in spoštovanja, potem smo verjetno sposobni graditi pozitivne, funkcionalne odnose, pa naj bo to z otroki, partnerjem ali s prijatelji. Če pa naše otroštvo ni bilo tako, opozarja Perryjeva, nas močna, manj prijetna čustva, ki jih izraža otrok, lahko zelo vznemirijo. Sicer zelo ljubeči in skrbni starši se lahko zato odzivamo na različne – ne vedno najbolj primerne – načine. To pa zato, ker zlahka pripišemo čustva nečemu, kar se dogaja zdaj, in ne temu, kar se je zgodilo v preteklosti.
 

Ko jeza izvira iz nas

Sedemletna Emily je obtičala na plezalu in kliče mamo, naj ji pomaga, da bi splezala dol. Mama naenkrat začuti, da se v njej prebudi val besa. Hčeri zakliče, naj kar lepo sama spleza dol! Hči nazadnje le spleza, mama je še vedno jezna. Ko se čez teden dni mama in hči spet znajdeta na igrišču, hči mamo pogleda skoraj preplašeno. Mamo spreleti občutek krivde. Tokrat hčeri pomaga plezati. Ko jo hči vpraša, zakaj ji zadnjič ni hotela pomagati, mama pove: »Ko sem bila majhna, me je nona obravnavala kot princesko in me povsod nosila. Nenehno mi je govorila, naj bom previdna, zato sem dobila občutek, da ničesar ne zmorem sama. Nočem, da bi se to zgodilo tebi, zato ti zadnjič nisem hotela pomagati. Spomnilo me je na to, kako sem bila sama stara toliko kot ti in nisem smela splezati dol. Jeza me je čisto prevzela. V resnici sem bila jezna na nono in ne nate. Oprosti.«

Potlačevanje, pretiravanje ali obvladovanje? 

Seveda je naš odziv zelo odvisen od situacije in čustvenega stanja, v katerem smo se znašli, pogosto pa se odzivamo na enega od naštetih načinov: 

• potlačevanje in odvračanje pozornosti,
• pretiran čustveni odziv,
• prenašanje in obvladovanje občutkov.

Ko potlačujemo, zanikamo ali odvračamo pozornost

Morda sodite med tiste starše, ki ob močnih občutkih rečejo: »Pst!« Ali pa: »Daj že mir, to ni nič takega!« Ali: »Stisni zobe!« Kaj pa odvračanje pozornosti? Otrok joka, ker si je popraskal koleno, vi ga sicer objamete, nato pa hitro pokažete na drugo stran ceste in rečete: »O, poglej, kako lep kuža.«

Pretiravate v čustvovanju? 

Druga skrajnost je, da z otrokom tako čutimo, da postanemo enako histerični in jočemo skupaj z njim tako zelo, kakor da boli nas in ne njega. Če bomo otrokove občutke vzeli preveč za svoje, bo čez čas manj verjetno, da jih bo otrok želel deliti z nami. Lahko se zgodi, da se bo zbal, da nas prehudo obremenjuje. 

Poskusimo prenesti in obvladati občutke – najprej svoje, nato otrokove!

Če znamo prenesti in predelati lastne občutke, to pomeni, da jih lahko priznamo in jih imamo za umestne. Razumemo lastno reakcijo, jo sprejmemo in obvladamo. Ne cenzuriramo se s strogim notranjim staršem ali učiteljem, ki nas ošteva in pravi, da kakšno čustvo ni primerno ali da ne smemo biti šibki in podobno.

Če zmoremo to narediti zase, bomo to lahko naredili tudi za otroka. Občutke, ki preplavljajo otroka, moramo vzeti resno, ne da bi se pretirano odzvali. Poskusimo ostati obvladani, trdni in optimistični. Morda lahko otroku rečemo: »Ljubica, vidim, da si nesrečna. Prideš k meni? Vzemiva si malo časa za objemanje, da se boš bolje počutila.«

Seveda ni nujno, da bo otrok, ki je vznemirjen, jezen in užaljen, takoj prišel, nam padel v objem in nemudoma sprejel roko, ki mu jo ponujamo. Morda bo sprva prav nasprotno. Otroka preplavijo močna čustva in kar nekaj časa traja, da se lahko spet tako nadzoruje, da vidi pomoč in zavetje, ki mu ga ponujamo. Zato bodimo predvsem potrpežljivi. Poskusimo mirno, predvsem pa brez obsojanja, počakati, da se najhujše razkadi in se strasti poležejo. Dovolj je, da otroku v prvi fazi pokažemo, da smo na voljo, da smo blizu in da vidimo, da se mu nekaj dogaja, in ne gledamo stran. 

»Če otrok ve, da ga bomo opazili in potolažili, ne da bi ga obsojali, nam bo bolj verjetno povedal, kaj se mu dogaja. In prav to otrok potrebuje: da je starš 'varna shramba' za njegove občutke, da jih prenese in da mu jih pomaga predelati. To pomeni, da smo z otrokom in ob njem, da vemo in sprejemamo, kar čuti, a da nas njegovi občutki ne preplavljajo.«
 

Prizori iz resničnega življenja

Prvi prizor:

Otroka morate odpeljati v vrtec, malo se vam že mudi v službo. Otrok zavlačuje, sitnari, skoraj že joka. »Nočem v vrtec,« pravi. »Šel boš in pika,« rečete, ponosni, da ste dovolj odločno pokazali, kdo je šef. Otrok pa začne še bolj jokati!
A zakaj pravzaprav ta mali človek ne bi smel povedati, da se raje igra in druži s tistimi, ki jih ima najraje? To ne pomeni, da boste pustili službo in ostali doma, boste pa dovolili otroku, da čuti tako, kot čuti. Pomagajte mu, da to izrazi: »Zdajle bi bil raje z mano doma, kajne? Si želiš, da bi bila sobota in bi se igrali? Naj te objamem, preberiva knjigo, nato pa se bova lepo v miru odpravila.«

Drugi prizor:

Z otrokom ste na igrišču že dve uri. Zelo je zadovoljen, igra se, vam pa je počasi dovolj, ne ljubi se vam več sedeti na robu peskovnika in brskati po telefonu, doma vas čaka kuhanje in gora drugega dela, zato igro prekinete z besedami: »Dovolj si imel. Greva domov!«
Otrok se seveda ne strinja z vašo odločitvijo, kriči in se brani na vse kriplje, vam pa je nerodno, ker dela sceno na igrišču. Kaj ko bi poskusili z odkritostjo: »Dolg dan je za mano. Vem, da bi se še igral, ampak jaz sem utrujena in bi zdaj šla, doma me čaka veliko dela.«

Tretji prizor:

Otrok je dobil mlajšega bratca. Po prvih tednih, ko je vse videti zelo idilično, se pokaže, da nad sorojencem ni nič več navdušen. »Hočem, da ga odpelješ nazaj v porodnišnico,« pravi. Šokirani in zgroženi skušate reakcijo popraviti, morda celo zanikati z besedami: »Saj ne misliš resno.« Ali pa: »Kako si lahko takšen? Ne vidiš, kako je majhen in ubog in kako me potrebuje? Saj sem tudi zate tako skrbela, ne bodi vendar tako sebičen!«
Poskusimo ugotoviti, kako otrok čuti. Vprašajte ga: »Pogrešaš čas, ko sva sama, kajne? Nic čudnega, da si želiš, da bi dojenček odšel. Ni ti všeč, da moram hraniti dojenčka. Ti bi raje, da bi se igrala s tabo, kajne?« Ali: »Res ni pošteno, da obiski gledajo samo dojenčka, tebi pa ne posvečajo pozornosti.« Morda še: »Kako se počutiš zdaj, ko si postal bratec? Včasih je lepo, včasih pa se ti ne zdi nič posebnega, kajne?«